Paroksizmalna supraventrikularna tahikardija (PSVT) je poseben klinični sindrom, povezan z občasnimi epizodami palpitacij, ki se nenadoma začnejo in nenadoma prekinejo. Vzorec elektrokardiograma kaže pravilen ritem tahikardije (150–240 utripov na minuto), ozek QRS-kompleks (<120 milisekund) in skrite ali obrnjene P valove (Al-Zaiti & Magdic, 2016). PSVT je kot motnja ritma najdena pri približno 20 % vseh motenj ritma, oz. pri 24 % vseh tahikardnih motnjah ritma (Kovač, 2022, b.s.). Za PSTV je značilen nenaden pojav in nenadna prekinitev tahikardije. V večini najdenih primerov gre za paciente, ki nimajo pridruženih strukturnih bolezni srca (Cosgun idr., 2020, str. 1371). PSVT je najpogostejša aritmija pri otrocih, kar predstavlja 90 % vseh pediatrični aritmij, incidenca je 1/25.000. Dolgotrajni napadi lahko povzročijo hemodinamsko nestabilnost, srčno popuščanje in druge resne posledice (Li idr., 2021, str. 8323).
PSVT se običajno sprva poskuša prekiniti z vagalnimi manevri, ki je globok zadržan vdih. Ali pa z Valsalvnim manevrom, ki se izvede s pomočjo brizge v katero pacient poskuša izpihati čim več zraka. Lahko pa se uporabi tudi Muellerjev manever, pri katerem gre za poskus globokega vdiha pri zaprtem grlu. V primeru neuspelih poskusov manevrov, se lahko izvede masaža karotidnega sinusa, ob prisotnosti zdravnika. Med preprečevanjem PSVT je pacient neprestano na EKG-monitoringu, saj je potrebno nenehno spremljanje ritma (Podergajs, 2011, str. 10-11).
Zdravljenje stabilnih pacientov se prične z vagalnimi manevri in masažo karotidnega sinusa. Pred masažo mora zdravnik avskultirati morebiten prisoten šum karotidnih arterij, saj je ta kontraindikator za izvedbo manevra. Po izvedbi manevra lahko pride do zapletov, kot so možganska kap, zastoj srca, ishemična ataka, asistolija, nastop AV-bloka. Ob neučinkovitosti manevra sledi aplikacija Adenozin 6 mg, intravenozno v bolusu, kar se ponovi z 12 mg in po potrebi ponovno še z 18 mg. Pri nestabilnih pacientih se izvede sinhrona elektrokonverzacija (EK) v najkrajšem možnem času (Furman & Antolič, 2018, str. 110).
Adenozin ob aplikaciji povzroči prehodno asistolijo in je povezan s stranski hudimi učinki, kot so občutek bližajoče se smrti, neprijeten občutek, občutek strahu in groze. Blažji stranski učinki pa so običajno občutek nelagodja, glavobol, dispneja in bolečine v prsih. Kot hujši stranski učinek pa se lahko pojavi spazem bronhijev pri pljučnih pacientih in več različnih aritmij. Večina teh je prehodnih in s časom izginejo. Poleg Adenozina, ki se ga uporablja kot prvo izbiro pri zdravljenju PSVT, se uporablja tudi Verapamilom. Po evropskih smernicah oživljanja iz leta 2015 se priporoča 2,5 do 5 mg Verapamila. Če je prva aplikacija neuspešna, se lahko aplicira podvojen odmerek (od 5 do 10 mg) vse do skupnega odmerka 20 mg na 15 do 30 minut (Soar idr., 2015, str. 132)
Ko aplicirana zdravila ne učinkujejo ali če je pacient nestabilen, sistolni tlak pod 90 mm Hg, motnje zavesti, srčno popuščanje, prsna bolečina, takrat izvedemo sinhronizirano EK z energijo od 70 do 120 J. Sprva se uvede periferno vensko kanilo, katero priklopimo na monitor z defibrilatorjem in apliciramo kisik. Pacientu apliciramo Propofol (sedativ). Ko pacient zaspi, se izvede sinhrono EK. Če je ta neuspešna, se ponovi s po potrebi naraščajočo energijo. Po prvem EK se lahko odraslemu pacientu aplicira Amiodaron 300 mg i.v. v 10 do 20 minutah, čemur sledi infuzija 900 mg/24h. Ob koncu se pacientu ponovno posname EKG. Pacientu apliciramo tudi analgetik. Pri otrocih se energija EK prilagaja glede na težo otroka – 1,0 J/kg. V nadaljnjih poskusih se energijo podvoji do največ 4 J/kg. V primeru treh neuspelih poskusov, se otroku aplicira infuzijo Amiodarona 5 mg/kg i.v. v raztopini 5% glukoze (4 ml/kg), ki mora teči vsaj 30 minut (Ilić, 2012). Ker gre za boleč postopek, se EK izvaja v kratkotrajni intravenski anesteziji. Ta omogoča pacientu amnezijo na dogodek in dobro analgezijo. Do zapletov prihaja razmeroma redko, najpogosteje so te povezani z intravensko anestezijo pri kateri lahko pride do hipotenzije, hipoventilacije in zastoja dihanja (Kovač, 2022).
EK je varna tudi v nosečnosti, vendar mora biti zdravljenje motenj srčnega ritma v tem času dobro utemeljeno. Pretehtati je potrebno, kaj je za pacientko manj nevarno, saj nobeno antiaritmično zdravilo med nosečnostjo ni popolnoma varno. V času nosečnosti se vse aritmije zdravi konzervativno, pri čemer se antiaritmična zdravila prihrani za simptomatske primere (Wichter idr, 2021).
Pri zdravljneju PSVT lahko pride tudi do zapletov. Manjši zapleti masaže karotidnega sinusa vključujejo lokalno nelagodje ali bolečino. Lahko se pojavi tudi omotičnost ali sinkopa. Resni zapleti, kot je možganska kap ali prehodni ishemični napad, so redki in ocenjeno je, da se pojavljajo pri manj kot 0,5 % pacientov. Tveganje za možgansko kap ali prehodni ishemični napad je mogoče zmanjšati z upoštevanjem kontraindikacij za masažo karotidnega sinusa. V zelo redkih primerih se lahko zaradi hude bradikardije povzročita atrijska fibrilacija in ventrikularna tahiaritmija. Posledice teh zapletov lahko zmanjšamo tako, da zagotovimo, da imamo vse pripravljeno za reanimacijo (Pasquier idr., 2017). Poleg možnih zapletov pri masaži karotidnega sinusa, se lahko ti pojavijo tudi pri apliciranju Adenozina. Ob že zgoraj navedenih blažjih stranskih učinkih, lahko nastopi tudi daljša asistolna pavza, ki običajno izveni pred izgubo zavesti pacienta. Hujši zaplet je pojav atrijske undulacije ali fibrilacije, ki lahko vodi v nestabilno tahikardijo s širokimi QRS kompleksi. Ta se lahko pojavi pri pacientih s PSVT še z neugotovljenih WPW sindromom (Posavec, 2011).
Avtor prispevka : Dejan Rogelj, dipl. zn.
Reševalna postaja UKC Ljubljana