ZGODOVINA
Začetki reševalne dejavnosti v Ljubljani se pojavljajo že ob samem nastanku ljubljanske Prostovoljne požarne obrambe, ki je bila ustanovljena 30. marca 1870. Kasneje se je preimenovala v Prostovoljno gasilno in reševalno društvo Ljubljana. Leta 1903 je služba pričela delovati bolj organizirano in za tisti čas ustrezno opremljeno. 31. julij 1922, dan, ko je Reševalna postaja postala del Mestnega gasilskega urada, lahko opredelimo kot dan začetka poklicnega delovanja Reševalne postaje Ljubljana. Do takrat se je vso delo opravilo prostovoljno, za prevozno sredstvo pa so uporabljali konjske vprege. Leta 1925 so kupili prvi reševalni avtomobil, s katerim jim je uspelo zmanjšati odzivni čas. Temu je sledil nakup še enega avtomobila. Konjsko vprego pa so do leta 1932 še vedno uporabljali za prevoze bolnikov z nalezljivimi boleznimi. Leta 1947 je reševalna služba postala samostojna enota pod imenom Reševalna postaja Ljubljana. Prve prostore je imela na dvorišču stare »šentpeterske« kasarne, leta 1948 pa se je preselila v sedanje prostore na Zaloški cesti. Leta 1968 je Reševalna postaja Ljubljana postala samostojna enota znotraj Kliničnih bolnic Ljubljana. Na ta način so ji bila zagotovljena finančna sredstva in del avtonomije pri vodenju, kar se odraža v statusu Reševalne postaje, ki v Sloveniji in širše predstavlja referenčni primer dobrih praks. Po osamosvojitvi je dosegla velik razmah in razvoj. Reševalna postaja je danes organizirana, kot samostojna organizacijska enota, ki deluje v okviru služb skupnega pomena in je neposredna podrejena generalnemu direktorju in strokovnemu direktorju Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.
1903
1920
1940
1972
1973