Vsak trenutek šteje. Z vami že več kot 100 let!

Certificirani prvi posredovalci

CERTIFICIRANI PRVI POSREDOVALCI (angl. CERTIFIED FIRST RESPONDER ali EMERGENCY FIRST RESPONDER ali CERTIFIED RESPONDER ipd.) so vsi tisti, ki se sicer aktivno ukvarjajo z reševanjem, vendar po svoji osnovni izobrazbi niso zdravstveni delavci. Sem lahko uvrstimo največkrat GASILCE BOLNIČARJE (prostovoljni gasilci), poklicne gasilce, policiste, gorske reševalce, reševalce na smučiščih, reševalce iz vode, vodnike reševalnih psov… Na kraju dogodka se redkokdaj znajdejo znotraj prvih petih minut od nastanka urgentnega dogodka, pa vendar zelo hitro, včasih, predvsem v ruralnih območjih, celo veliko hitreje kot enota nujne medicinske pomoči. Lahko pa so celo edini, ki sploh lahko operirajo na določenem območju intervencije, saj enota NMP do tega mesta ne more (smučišče, področje kriminalnega dejanja, mesto kemične nesreče, zahteven teren, kraška jama…). Pomen certificiranih prvih posredovalcev še posebej izrazit v ruralnih področjih, kajti v mestnem okolju imajo enote nujne medicinske pomoči dosti boljše odzivne čase. Torej je delovanje certificiranih posredovalcev, v normalnih razmerah, morda najbolj pomembno v ruralnem okolju, ko enota NMP ne more dostopati do nenadno obolelega/poškodovanega v krajšem času. Seveda, takoj ko govorimo o nekih izrednih razmerah npr. nesrečah z večjim številom udeleženih (primer “balonarska” nesreča v Ljubljani, avgusta 2012), se zadeve spremenijo in tudi v mestnem okolju ekipe certificiranih prvih posredovalcev lahko zelo uspešno dopolnjujejo delo enot NMP. Poudarili bi radi, da certificirani prvi posredovalci ne smejo in dejansko ne zamenjujejo enot NMP ter ne opravljajo dela, ki ga mora opraviti enota NMP na nekem določenem območju, ki ga pokriva, temveč lahko te enote in njihovo delo zgolj zelo uspešno dopolnjujejo. To pa v praksi lahko pomeni tudi veliko več rešenih življenj ali vsaj boljših izidov reševanja naglo obolelih in ponesrečenih oseb! Enote certificiranih prvih posredovalcev se na nekem določenem območju države ustanovi največkrat na pobudo lokalne enote nujne medicinske pomoči, glede na potrebe tega okolja in v sodelovanju z lokalno organizacijo gasilcev… ter s soglasjem lokalne samouprave, občine.

Paziti moramo, da certificiranih prvih posredovalcev ne zamenjujemo s prvimi posredovalci. PRVI POSREDOVALCI (angl. FIRST RESPONDER) so največkrat laiki, so pa to pravzaprav vsi prebivalci ali obiskovalci Slovenije, ki naletijo na nenadni srčni zastoj ali drugo nujno stanje, ki ogroža življenje in je nujno potrebno nemudoma ukrepati, ter so sposobni ukrepati oz. defibrilirati znotraj prvih 5 min. Gre v bistvu za očividce (bystanderje). Tudi mi, zdravstveni delavci, profesionalci, ki se morda znajdemo v takih okoliščinah, da lahko pomagamo znotraj prvih 5 min od nastanka nenadnega dogodka, smo pravzaprav prvi posredovalci, saj ne ukrepamo znotraj sistema NMP, ampak kot posamezniki, očividci. Povsem enako velja tudi za certificirane prve posredovalce, ki so v takih primerih tudi samo prvi posredovalci. Prve posredovalce se običajno ne aktivira preko sistema obveščanja (npr 112) in so največkrat oni tisti, ki kot očividci obveščajo sistem NMP (preko 112) o nekem nenadnem dogodku kot npr. zastoj srca… Poznamo primere v praksi, ko se jih celo aktivira, vendar to ne poteka preko uradnega sistemov kot je npr. pri nas preko številke 112, ampak so tu razne organizacije kot npr. iHelp (http://www.ihelp.si/), Ticino Coure (http://www.ticinocuore.ch/it/first-responder)…, ki imajo razvite svoje sisteme aktivacije. Izobraževanje prvih posredovalcev je omejeno največkrat na nekaj ur (3-4 ure) in obravnava zgolj TPO in AED, zaustavljanje večjih krvavitev, stabilni bočni položaj… Vsaka država nujno potrebuje širši krog prvih posredovalcev, ki so osnova, da sploh lahko govorimo o programu hitre defibrilacije. “Veriga preživetja” mora biti močna!

Kako smo v Sloveniji sploh prišli do certificiranih prvih posredovalcev. Delovna skupina za izobraževanje na predbolnišničnem nivoju pri Ministrstvu za zdravje, pod vodstvom prof. Štefeka Grmeca, ki je nastopila svoj mandat leta 2002, je v sklopu svojega dela načrtovala tudi izobraževanja za t.im. polprofesionalne skupine (polprofesionalne v smislu medicine), kjer gre v bistvu za certificirane prve posredovalce. Ker nismo imeli ustreznega imena v slovenskem jeziku, smo jih v začetku imenovali kar “polprofesionalne skupine”. Kasneje se je izoblikoval na isti skupini naziv “prvi posredovalci” in uporabljali smo ga nekako do 2012, ko se je po zgledih iz tujine začelo ločevati med prvimi posredovalci in certificiranimi prvimi posredovalci. Vsa ta poimenovanja v celo zadevo morda vnašajo nekoliko zmede, predvsem zaradi tega, ker smo pri nas certificirane prve posredovalce dolgo imenovali zgolj prvi posredovalci, medtem ko o hitri defibrilaciji in prvih posredovalcih v pravem pomenu besede sploh nismo govorili. Za njih smo največkrat uporabljali zgolj naziv očividci. Zato še danes nekateri certificirane prve posredovalce imenujejo prvi posredovalci, kar pa ni pravilno in je potrebno slej ali prej postaviti stvari na svoje mesto, kot je to urejeno tudi drugje. Žal pri »oranju ledin« prihaja tudi do napak, sicer ne usodnih, vendar pa takih, ki lahko vplivajo na kasnejše delo. Ko smo začeli z delom delovne skupine za izobraževanje v 2002 ni bilo takega širokega dostopa do informacij (npr. internet) kot danes in smo veliko težje prihajali do določenih spoznanj…

V primeru certificiranih prvih posredovalcev govorimo bolj o zgodnji defibrilaciji in ne o hitri defibrilaciji kot pri prvih posredovalcih. V nekaterih primerih, ko enota NMP ne more priti hitro na kraj dogodka, je to vseeno bolje in uspešneje kot prihod na kraj intervencije ekipe NMP po 20 min od klica ali celo več. Seveda pa to ne pomeni, da lahko prve posredovalce, ki so sposobni defibrilirati znotraj prvih petih minut, v sistemu enostavno zanemarimo. Torej so potrebni tako eni kot tudi drugi!

Certificirane prve posredovalce na intervencijo aktiviramo preko uradnega sistema (ReCO oz. 112), ki posameznike potem aktivira preko pozivnikov (pagerjev). Tenutno gre pri nas v Sloveniji zgolj za poizkus uvedbe nekega učinkovitejšega sistema nudenja pomoči, ki ga v številnih državah po svetu že imajo , ni pa to zaenkrat še uradno.

Leta 2011 je bil 71-urni program izobraževanja za prve posredovalce (v bistvu gre za certificirane prve posredovalce, op. avtorja) s strani Ministrstva za zdravje (dopis št. 604-47/2011/3), na prošnjo Izobraževalnega centra Reševalne postaje Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, uradno potrjen, da je v skladu s 4. odstavkom, 41. člena Uredbe o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč (Ur.l. RS, št. 92/2007, 54/2009 in 23/2011). Program izobraževanja (prilagojen skupini 20 tečajnikov) je v prilogi. Lahko razberemo, da gre pravzaprav za 72-urni program, saj smo uradno potrjeni program dopolnili še z eno učno delavnico, kar se je, po mnenju tečajnikov, izkazalo kot zelo dobro in dobrodošlo. Praktično enak (nekoliko prilagojen predmetniku šole), tudi uradno potrjen program, se od leta 2005 izvaja tudi v okviru Gasilske šole za poklicne gasilce, ki se izvaja v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu. Hkrati z osnovnim 71-urnim programom za certificirane prve posredovalce, da je v skladu z omenjeno uredbo, je bil potrjen tudi program dopolnilnega usposabljanja certificiranih prvih posredovalcev iz temeljnih postopkov obravnave poškodovancev v predbolnišničnem okolju (ITLS Basic). Tudi drugi programi v tujini izvajajo podobne programe usposabljanj v obsegu 60 – 90 ur. Kakšna bo v prihodnosti usoda omenjenega izobraževanja in sistema certificiranih prvih posredovalcev v Sloveniji, predvsem tu mislimo na povezavo s sistemom NMP, bomo še videli. Vsekakor pa program za certificirane prve posredovalce trenutno največkrat izvajamo za poklicne in prostovoljne gasilce, ki lahko z uspešno opravljenim izobraževanjem pridobijo naziv za specialnost gasilec bolničar.

PROGRAM TEČAJA ZA CERTIFICIRANE PRVE POSREDOVALCE

I.  PREDAVANJA

Ustroj in delovanje človeškega telesa

Splošni del (kaj je prva pomoč in kaj nujna medicinska pomoč, naloge in cilji PP in NMP, veriga preživetja, vloga prvih posredovalcev v PP in sistemu NMP v Sloveniji, organizacija NMP v Sloveniji, dispečerstvo v zdravstvu in klic na 112, pristop bolniku in poškodovancu in splošni napotki za nudenje PP in NMP, 5 neposrednih nevarnosti, osnovne življenjske funkcije, smrt, (oprema certificiranega prvega posredovalca za nudenje PP in NMP, nesreče z večjim številom naglo obolelih/poškodovanih/zastrupljenih – velike nesreče, masovne nesreče, katastrofe in delovanje sistema NMP v Sloveniji, osnovni položaji naglo obolelih/poškodovanih in transport, ukrepanje certificiranega prvega posredovalca ob prihodu reševalnega helikopterja na kraj intervencije)

Tujki v dihalih in aspiracija iz ust in žrela

Uporaba prenosnega kisika na terenu

Temeljni postopki oživljanja odraslih (po ERC)

Uporaba (pol)avtomatskega defibrilatorja – AED (po ERC)

Temeljni postopki oživljanja dojenčkov in otrok (po ERC)

Šok

Nagla obolenja (nezavest, omedlevica, epileptični napad in status, histerični napad, vročinski krči, možganska kap, akutni koronarni sindrom, sladkorna bolezen in akutni zapleti, težave z dihanjem – astma in kronična obstruktivna pljučna bolezen, nenadna duševna obolenja)

Akutne zastrupitve (splošno o zastrupitvah in ukrepanju, zastrupitve s plini, zastrupitve zaradi zaužitja snovi, zloraba drog)

Porod na terenu in oskrba novorojenca in matere

Pristop, pregled in ocena ter oskrba poškodovanca (po ITLS Basic)

Poškodbe (kaj so poškodbe in razdelitev, rane, komplikacije ran, krvavitve in zaustavljanje krvavitev, oskrba ran, piki in ugrizi, tujki v telesu amputacije, zlomi, zvini in izpahi ter osnove imobilizacije v predbolnišničnem okolju, poškodbe hrbtenice, poškodbe glave, poškodbe prsnega koša, poškodbe trebuha, blast poškodbe, »crush injury« poškodbe, opekline – opekline s suho vročino, oparine, kemične opekline, električne opekline, frikcijske opekline in opekline zaradi sevanja, sončarica, pregrevanje telesa, splošna podhladitev, omrzline, ozebline, utopitve)

II.  PRAKTIČNI DEL / UČNE DELAVNICE

Oprema prvega posredovalca za nudenje prve in nujne medicinske pomoči

Osnovni položaji naglo obolelih in poškodovanih, pravilno dviganje in nošenje ter prelaganje bolnika / poškodovanca

Tujki v dihalih, aspiracija iz ust in žrela ter aplikacija kisika na terenu preko Ohio maske

Temeljni postopki oživljanja – odrasli (po ERC)

Temeljni postopki oživljanja – dojenčki in otroci (po ERC)

Uporaba (pol)avtomatskega defibrilatorja – AED (po ERC)

Zaustavljanje krvavitev

Oskrba  ran in opeklin

Imobilizacija okončin s klasičnimi pripomočki (Cramerjeve opornice)

Imobilizacija okončin z vakuumskimi opornicami za okončine

Vratna opornica in pravilno snemanje zaščitne čelade

Zajemalna nosila in opora za glavo

Pas za imobilizacijo medenice

Vakuumska blazina

Deska za imobilizacijo otrok in otroški sedež

Steznik za imobilizacijo sedečega poškodovanca

Pregled poškodovanca v predbolnišničnem okolju (po ITLS Basic)

Merjenje krvnega sladkorja in insulinska črpalka

Porod na terenu

Kabinetni scenariji oskrbe poškodovanca

Kabinetni scenariji oskrbe naglo obolelega

Kabinetni scenariji oskrbe akutno zastupljenega

Praktična izvedba scenarijev oskrbe poškodovanca

Praktična izvedba scenarijev oskrbe naglo obolelega

Praktična izvedba scenarijev oskrbe akutno zastupljenega

Uporaba triažnih kartončkov

Primarna triaža SIEVE

Ukrepanje certificiranih prvih posredovalcev na množični nesreči (MZZ RS – Smernice za delovanje sistema NMP ob množičnih nesrečah, 2013)

Ukrepanje certificiranih prvih posredovalcev ob kemičnih nesrečah (MZZ RS – Zdravstvene smernice za ravnanje služb NMP v kemijskih nesrečah 2011)

 

III.  PREVERJANJE ZNANJA

Pisni del (60 vprašanj, 45 min)

Praktični del:
– Delovišče A: TPO, AED, prosta dihalna pot in uporaba kisika
– Delovišče B: Pregled poškodovanca, imobilizacija s sodobnimi in klasičnimi pripomočki, snemanje zaščitne čelade ter oskrba ran in krvavitev

Diskusija s tečajniki, analiza in zaključek tečaja.

 

Kandidati prejmejo potrdila o opravljenem tečaju, če uspešno opravijo tako pisni (min. = 60%) kot tudi praktični del tečaja (obe delovišči, A in B = opravil).

V primeru, da kandidat na pisnem delu napačno odgovori na enega od 5 ključnih vprašanj (označena z debelejšim tiskom in vsebujejo ključna znanja potrebna za delo certificiranega prvega posredovalca), mora (ne glede na skupni uspeh v pisnem delu preverjanja znanja) pristopiti k opravljanju dodatnega pisnega preverjanja znanja (20 vprašanj) najkasneje v 30. dneh po izpitu.

V primeru, da ne opravi pozitivno pisnega dela izpita (manj kot 60%), pristopi ponovno k celotnemu opravljanju tega dela izpita najkasneje v 30. dneh po izpitu.

V primeru, da kandidat ne opravi uspešno praktičnega dela izpita (eno ali obe delovišči preverjanja), lahko po koncu preverjanja opravlja t.im. retest, kjer dobi poleg naloge, ki je ni uspešno opravil še dodatno nalogo, v komisiji pa je poleg izpraševalca na tem delovišču prisoten tudi vodja izobraževanja. V primeru, da tudi na retestu ne pokaže potrebnega znanja, lahko ponovno pristopi k opravljanju tistega dela praktičnega preverjanja, kjer ni bil uspešen, najkasneje v 30. dneh po izpitu.

Za informacije v zvezi s tečaji se obrnite na Antona Posavca (anton.posavec@kclj.si).